Only My Rainbow.

Nejc za fotoaparatom.

Še eno leto se je poslovilo in še en list v knjigi mojega življenja je popisan. Moram reči, da mi leto 2008 ni bilo pisano na kožo. Stvari preprosto niso vedno šle tako, kot sem si želela. A vseeno se je zgodilo nekaj dogodkov in ljudi, ki jih nikoli ne bom pozabila. Letos sem namreč spoznala, da se nekatere stvari včasih res preprosto zgodijo. In to resnično tam in takrat, ko jih najmanj pričakuješ. Obrnejo ti življenje na glavo in spodnesejo tla pod nogami. Ti trenutki so včasih kratki, a sladki in nepozabni. Še dolge mesece ti ne dajo spati in budijo tvoje misli in domišljijo. Pristanek na zemljo je včasih trd, a vseeno si ne moreš kaj, da ne bi zaradi tega želel, da te tvoje življenje še kdaj odpelje prav v smer, kamor te vodi srce. Mogoče ni prava, a vseeno upaš, da bo nekega dne to postala, ker si to tako močno želiš. In sanje, želje in upanja so dovoljeni in te potiskajo naprej. In kdo ve, kam nas bodo potisnile v letu 2009? Nedvomno sebi in tudi tebi želim, da nas potisnejo tja, kjer si želimo biti, kjerkoli že to je.

ŽELIM TI VELIKO SREČE V NOVEM LETU! Menda jo bomo v letu recesije potrebovali.

Prazniki. Dnevi veselja, sreča na obrazih in vsesplošno rajanje. Lepo nam je, ko nas premami prednovoletno vzdušje. Španciram po mestu in srečujem ljudi, ki jih že res dolgo nisem videla. Vsi smo videti srečni. In ko se s polno ritjo vsega primajam do trgovine, da bi nakupila iz maminega spiska še zadnje pomankljivosti za božično večerjo, zagledam tam tebe. Pred dnevi sva se bežno spoznala, s pomočjo skupnega prijatelja. Deloval si zbegan, vstrajno je bil tvoj pogled vsmerjen v tla. Vedela sem, da ti ni lahko, da si kljub mladim letom doživel že marsikaj.

Danes pa sem te že drugič zagledala pred trgovino, beračil si. Mogoče je to slab izraz, ne znam drugače opisati človeka, ki kupce sprašuje, če je ostalo kaj drobiža. Videla sem te. Kaj naj bi v tistem trenutku lahko naredila? Čeprav si me prepoznal, sem raje pogledala v tla, kot da te ne vidim. In to delajo njegovi starši, prijatelji, pristojne ustanove. Kot da ga ne vidijo, kot da ga ni.

Vrnila sem se k sošolkam in odšle smo na sladoled. Mislila sem tudi nate, čeprav nisem nobenemu nakazala, da se je v meni nekaj spremenilo. Ta neznanec bo z mano v mislih čez celotne praznike. Upam, da se bo imel lepo.

Včasih so bila darila najbolj razburljiv del praznikov. Ko sem bila še majhna deklica sta se moja starša na to nadvse premišljeno in preudarno pripravljala ter si zapomnila moje želje, ki sem jih izražala čez vse leto, ter me na koncu leta razveselila.

Danes smo vsi izgubili odnos do daril, ker jih vsaj večina dobivamo vse leto. Kako bi bilo, če bi letos tista darila, ki smo jih pogledali samo enkrat, ki jih nimamo preveč radi, ki si jih nismo zares želeli - podarili tistim, ki bi jih neskončno ljubili? Kako bi bilo, če bi ustvarili darila, ki bi prejemnike spominjali nas? Darila lahko presenetijo - še vedno. Le prava morajo biti za prave osebe. Tistim, ki nimajo, damo tisto, česar si mi v resnici ne želimo. Tistim, ki imajo, damo lahko tisto, česar se ne da kupiti, ker so to naši originalni izdelki. Premisli.

Sama sem se za letošnja darila kar potrudila. Za domače sem kupila neke malenkosti in jih s svojo kreativnostjo spremenila v prav posebna darila, ki jih bodo spominjala name. Za šest prijateljev pa sem kupila šest dišečih rumenih svečk, jih obvila z modrim trakom, nanj napisala posvetilo in upam, da jim bodo osvetlile in ogrele srce. Upam, da jih bodo veseli.

S tabo ali pa brez tebe. Vseeno mi je, važno, da mi je lepo.!

V življenju smo pogosto postavljeni med različne bregove. Po glavi se nam podijo takšna ali drugačna vprašanja, na katera išemo odgovore in ponavadi nismo zadovoljni, ker se bojimo krute resnice. Kako se odločiti, kaj narediti in kaj reči, da bomo lepši, boljši in pametnejši?  Zaradi ogromne želje po ugajanju, se zatekamo k lažem. Čisto preprosto; tiste majhne, pa do velikih in debelih. V hipu si zgradimo veliko hišo, zamenjamo avto in službo. Naše življenje naj bi tako bilo boljše. Vendar nekaj je narobe. Spodaj, nekje v kotu, nas tišči in pritiska, dokler ne priznamo, da smo le majhna pika. Zaslišimo doneče trkanje vesti.

Še je čas,
da izvem, kaj je bolje-
naj ostanem ali grem?

Naj se še pravočasno umaknem iz življenja nekaterih oseb, ki jih imam rada, ali naj pustim, da se razplete kar se mora? Razmišljam.

Zdaj je čas,
da izvem, kaj je prav
in kaj ne smem.
A izdalo mi bo,
oblačno nebo?

Poznate tiste prijetne dneve, ko ne počnete ničesar? No, jaz sem si ga danes vzela, čeprav imam ogromno dela. Cel dan bom prelenarila.
Ura je 10:56 in sem se ravno zbudila. Morala sem se pošteno naspati, ker bi v nasprotnem primeru bila do konca tedna sesuta.
Med dopoldanskim in popoldanskim spancem bom šla na sprehod s psom. Res lep dan se je naredil.

V vsej svoji lenobnosti pa sem se odločila, da bom vadila kaligrafske pisave. Mogoče bom izdelke tudi prilepila na svoj blog. Če mi bo seveda uspelo ustvariti kaj hvale vrednega.

Jutri pa s polno paro naprej..

Vsak dan doživim nekaj resnično posebnega. Zjutraj ko se zbudim, vedno sama sebe zasačim, ko se sprašujem: “Kaj se bo pa danes zgodilo? Kaj me čaka?”

Dan me večinoma ne razočara, kljub občasnim čustvenim pritiskom zvečer zaspim prijetno utrujena z mislijo, da sem storila nekaj koristnega.

Včerajšnjega dne pa se bom gotovo še dolgo spominjala, ker sem se imela res lepo.

Zjuraj nisem imela energije, niti volje, da bi prilezla ven iz tople postelje. Prepozno sem šla spat, ker sem bila v Kranju na šolskem koncertu. In če se ne naspim, je dan brez smisla. Preprosto se mi ne da nič!

Včeraj sem nekako prišla do šole in nato sem doživljala same spremembe, čeprav sem pred dnevi pisala, da se vsi dogodki ponavljajo.

Pri pouku ni bilo dolgočasnih ur, povsod smo s profesorjem padli v debato. In začela sem uživati v dnevu. V duhu zime in njenih radosti smo šli tudi prizkusiti mestno drsališče - tudi pozimi je potrebno ohranjati kondicijo.

Torej sem prvič letošnjo zimo drsala. Nisem ravno strokovnjak, pač je moj cilj, da se ne polomim. In ja, izvedla sem res akrobatski padec in tako pristala na trdem ledu.

Ker smo drsali ravno v času malice, je k drsališču prišel tudi Primož in s svojo simpatičnostjo me je res napolnil z energijo. Jap, res sem ga bila vesela, Maša pa malo manj. Hecam se no. Ah pa zakaj to sploh pišem, če gre za privat foro.

Popoldne sem šla še učit matematiko in angleščino, tako kot vsak petek. To je bilo malo manj zabavno, a kar je treba, je pač treba. Potem sem odhitela še na vajo za neko božično igro.

Večer sem preživela tako kot običajno, le da sem bila res polna energije.

Ponoči spanca ni in ni bilo, zato sem se odločila prevrteti komade, ki so me vedno navduševale. In moje razpoloženje je postalo še boljše.

http://myspacetv.com/index.cfm?fuseaction=vids.individual&videoid=27233472

Torej; Je dan lahko sploh še boljši?

Že nekaj časa nisem imela ničesar zanimivega za napisat, čeprav se dogaja ogromno. Sploh si ne vzamem časa za pisanje. Zdi se mi, da bi dan potreboval najmanj štiri ure več, da bi se lahko vsaj pošteno naspala. Dijaškega življenja sem se že povsem navadila. V Kranju srečujem ljudi, ki jih nisem videla že mesece. Lepo jih je videti nasmejane, ko razlagajo kaj vse se je v tem času odkar se nismo videli zgodilo..

V razredu se imam super. Sicer se najdejo tudi profesorji, ki v svojem poklicu niso ravno najboljši, je pa veliko takih, ki jih poslušaš kar z odprtimi usti in se čudiš od kod jim toliko znanja.

Mesto Kranj mi je zdaj, ko ga vsak dan obiščem še bolj všeč kot prej. In ljudje.. Tako zanimivi so. Tako.. Drugačni?
Nihče se ne obremenjuje s tem, kako je kdo oblečen. Vse skupaj se mi zdi veliko bolj sproščeno in veselo. Mesto živi. Ko zjutraj pogledam iz učilnice na mestni trg, zagledam okrašena drevesa, praznično razpoloženje ljudi in se počutim skoraj magično. Kot v pravljici..

In jaz sem srečna, ker se počutim odlično. Ker je končno spet vse na svojem mestu, čeprav v bistvu ni.. Ampak meni je super kot je. In življenje JE lepo.

Lahko bi rekli, da sem dokaj srečna. Imam namreč vse, kar je za življenje potrebno, vključno z materialnimi stvarmi, zaradi katerih je svet postavljen na glavo. Imam družino, ki me podpira in mi vliva voljo do življenja, kljub temu, da mi včasih potlači samozavest. Prijatelji me spravljajo v smeh in dobro voljo.

Vendar pravijo, da nikoli ne moreš imeti vsega in tako je tudi prav. To je pregovor, ki mi vse skozi dopoveduje, da se moraš marsičemu odpovedati, če hočeš kaj doseči in včasih tudi tvegati, pa če ti je prav ali ne. Ati, ki je že zdavnaj zakorakal v srednja leta, mi v glavo poskuša vcepiti dejstva, ki naj bi mi pomagala preživeti. Sicer pa menim, da sva si po značaju podobna, čeprav ne vem kakšno vlogo igrajo tu geni.

Katere so moje lastnosti? Verjetno jih je večina meni in mogoče tudi drugim neznanih, ki pa bodo nekoč prišle na plano. Moja samozavest vsake toliko odplava na dno, čeprav se trudim, da se to ne bi zgodilo. A kljub temu se vedno znam postaviti po robu in človeku, če sem le dobre volje, povem kar mu gre.

Priznam, da me je strah kaj mi bo usoda prinesla. Prihodnost pa je itak hecna stvar. Nikoli ne veš kaj natančno se bo zgodilo, čeprav lahko za prihodnost ustvariš dobre pogoje, ki so velikokrat ali pa celo vedno relativni. Nočem preveč razmišljati o njej; mogoče me je malo strah. Če bi bilo po moje, bi bila predvsem srečna, a s srečo pridejo še druge stvari, ki so tako prekleto pomembne za življenje. Verjetno je res najbolje, da se preprosto prepustim usodi, v katero ne vem ali naj verjamem in počakam kaj mi bo prinesla. V vsakem primeru pa si želim preprostega in skromnega življenja.